Borut Retelj - Trener za teka na srednje in dolge proge.


Bistvo treninga je dobra splošna priprava. Mnogi mislijo, da če so trenirali sami, da že vse vedo o treningu.




Tek na srednje in dolge proge




Borut Retelj trener za teka na srednje in dolge proge

Borut Retelj je trener za teka na srednje in dolge proge. S tekom se je začel ukvarjati v jeseni leta 1984, ko je 9.10. nastopil tudi na svoji prvi tekmi (občinsko prvenstvo v krosu), kjer je zasedel 11.mesto. Začel je trenirati pri trenerju Ivanu Škedlju Močivniku, ki ga je vpeljal v prve tekaške korake. Nato je prestopil k drugemu trenerju Mariu Mohoroviču in kasneje še k Janezu Penci.

borut-retelj.reb.siborut-retelj.reb.si



TEK



O teku sem razmišljal še v osnovni šoli, ko smo se zbrali na vasi in se odločili, da gremo na tek. Da smo si stvar še bolj otežili, smo začeli s tekom v klanec. Proga je bila dolga približno 2050 metrov in se je dvigala do cilja. Na začetku nisem bil preveč uspešen. Za progo sem potreboval več kot 10 minut in pol. Naslednje leto sem se večkrat odpravil sam na tek in počasi začel napredovati. Rezultat sem popravil na 8 minut in 50 in začel sem razmišljati o treningu v klubu. Tako sem nekajkrat sam prišel na stadion, kjer sem se preoblekel in naredil 2 do 3 kroge v gozdu Portoval. Tako sem med treningom srečal Ivana Škedlja Močivnika, ki me je povabil na trening za kar sem zelo počaščen. Že od prvega treniga sem bil zelo motiviran in se tako spoznal z mojim prvim sotekmovalcem Bojanom Bergincem, ki je žal prezgodaj preminil. Bojan je bil veliko boljši od mene, jaz pa sem imel dobro primerjavo kako napredujem. Bil sem zelo vesten pri treningu in nisem nikoli manjkal. Trenirati sem začel 15.10.1984. Tista zima je bila res peklenska saj so treperature spustile tudi pod -25 stopinj. Vendar pa me mraz ni ustavil saj nisem manjkal na nobenem treningu. Na treninge sem največkrat hodil peš. Tako sem poleg treninga prehodil še vsaj 8 kilometrov. Včasih sem bil tako utrujen, da sem zaspal oblečen.

Atletika oziroma tek mi je dal novo identiteto. Postal sem bolj samozavesten in imel sem občutek, da me treniranje izpopolnjuje v celoti. Čeprav sem se v večji meri odrekal življenju, ki so ga takrat imel ostali najstniki pa lahko zagotovo zatrdim, da mi ni žal nobenega pretečenega kilometra. Bil sem zelo vztrajen pri svojem treniranju in trening mi je pomenil vse. Pri treniranju sem spoznal mnogo odličnih sotekmovalcev, s katerimi sem delil sobo na pripravah, stezo na tekmovanjih in skupaj priživljal treninge ter prosti čas.

Moja tekmovalna kariera se ni odvijala ravno tako, kot sem si predstavljal in želel zato sem po nekaj sezonah zamenjal trenerja. Pričel sem trenirati pri Mariu Mohoroviču in sem bil izjemno zadovoljen. Žal pa se je po enem letu odločil, da bo prenehal s treningi in sem bil ponovno primoran v menjavo. Trenirati me je začel Janez Penca. Čeprav je imel odličen sistem treninga in najnovejše informacije o treniranju pa mi njegov sistem treninga nikakor ni odgovarjal. Tako sem se že 1988 pri mojih 17 letih odločil, da se bom treniral kar sam.

Odločitev pa je padla čisto po spletu okoliščin. Bil sem zelo razočaran po tekmovanju in sem iz čiste jeze začel delati krose po 20km. Prvo sem naredil v soboto, naslednjo v nedeljo sem imel malo težke noge, v ponedeljek je bilo tudi čuden občutek, v torek pa sem se počutil zelo dobro. Hitrost tekov je bila med 4’30’’ in 4’15’’ v povprečju. Čez 4 dni sem imel takratno republiško prvenstvo v teku na 1500m zapreke in osvojil sem bronasto medaljo z osebnim rekordom 4’35’’01. Čeprav sem imel kar nekaj težav z oviro na 300 metrih sem popravil osebni rekord za več kot 15’’. Takrat sem začel razmišljati, zakaj sem tekel tako dobro pa v celem tednu nisem naredil niti enega hitrega treninga??? Naredil pa sem več kot 110km aerobnega teka. Takrat sem se odločil, da se začnem trenirati sam. V jeseni 1988 sem še začel izvajati krožek atletike v Osnovni šoli Bršljin. V eni izmed skupin je takrat bil tudi sedanji olimpijec Primož Kobe. Tako sem se odločil, da bom postal trener atletike. Leta 1989 sem moral odslužiti vojaški rok zato sem dejavnosti moral prekiniti in jih nadaljeval v jeseni 1990. Leta 1992 sem se vpisal na atletski tečaj na Fakulteti za šport, ki sem ga uspečno končal v juniju 1993 in pridobil licenco atletskega trenerja.

Moja trenerska pot ni bila posuta z rožicami saj sem zaradi moje mladostne zagnanosti in mojih drugačnih pogledov na treniranje imel veliko sovražnikov. Kljub odličnim rezultatom (Aleš Tomič, je leta 1996 osvojil 16.mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu) me Atletski klub Novo mesto leto kasneje ni potrdil za klubskega trenerja.

Tako sem s svojimi istomišljeniki ustanovil nov klub Tekaški klub Portovald, kjer smo skrbeli za razvoj teka na dolenjskem. Leta 1998 so prestopili vsi moji tekmovalci iz bivšega kluba in začelo se je izjemno obdobje tekaških uspehov z dvema izjemnima uspehoma in sicer evropski prvaki v štafetnem teku 4x 1500m leta 2000 v Parizu in državni rekord Aleša Tomiča leta 2002 na 1500m – 3’39’’29. Klub je deloval do leta 2009, ko smo vsi skupaj zgubili motivacijo in sem se umaknil iz atletike.
Aktivno sem se vrnil v jeseni leta 2017, ko sem od Aleša Lindiča prevzel skupino tekačev na srednje in dolge proge. V tem času (do avgusta 2022) smo osvojili skoraj 100 medalj na državnih prvenstvih, osvojili veliko naslovov državnega prvaka, veliko nastopov za državno reprezentanco in tudi državni rekord v teku na 3000m v dvorani v kategoriji U16. Letos je Lovro Šimec tudi izpolnil normo za Evropsko prvenstvo za kategorijo U18.

Tako pod mojim vodstvom nastaja novi val tekačev, ki bodo v naslednjih letih krojili sam vrh slovenskga teka. Lovro Šimec, Tjaž Bartolj Djaip, Nina Pečnik, Rok Rudman, Mina Macedoni, Matjaž Pregrat in Jošt Žnidaršič zmagujejo na Prvenstvih Slovenije v svoji kategoriji in se počasi bližajo tudi mednarodnih normam za Evropska, Svetovna in Študentska prvenstva. Prepričan sem, da bodo kmalu nasledili Aleša Tomiča, ki ima državni rekord na 1500m v lasti že skoraj 20 let.


VIZUALIZACIJA


Vizualizacija je način priprave športnikov na tekmovanje ali drugače povedano priprave na stresni dogodek, ki ga čaka v prihodnosti. Na takšen dogodek tekmovalec odreagira pravilno, nepravilno ali pa delno pravilno. Kako bo tekmovalec odreagiral pa je predvsem odvisno od preteklih izkušenj, ki si jih je pridobil v otroštvu in vzgoje, ki jo je bil deležen.

V podzavesti imamo zapisano, kako odreagiramo v določenih situacijah. Na žalost ne vemo kako. Zato je potrebno določena ravnanja ozavestiti in si jih predstavljati, kako naj bi v prihodnosti ta ravnanja potekala. Možgani se ob določenem številu ustreznih ponovitev zapomnejo kaj in kako je potrebno določeno aktivnost izpeljati in ko pride takšna situacija jo tudi izpelje, če so izpolnjeni vsi fizični pogoji oziroma v visokem odstotku izkoristijo fizični potencial.

Verjetnost, da tekmovalec odreagira pravilno, je če je bil vzgajan v duhu zmagovalca. Takšnih pa je v populaciji zelo malo. Vendar je dobra noviva ravno v tem, da se lahko vsak posameznik ali tekmovalec v svojem ravnanju ali reagiranju zelo izboljša in počasi pride v stanje, ko lahko pokaže svoje sposobnosti.

Vizualizacija pomaga, da tekmovalec pokaže svoje sposobnosti v najvišjem procentu, pomaga tudi da je tekmovalec bolj samozavesten in pripravljen na napredek in lahko napreduje z nadaljnim fizičnim treningom. V določenem obdobju ima vsak tekmovalec krizo napredka, ki jo jaz imenujem OTROŠKA ŠPORTNA BOLEZEN, ki jo mora preboleti, če želi tekmovalec postati še boljši.

Kaj pomeni OTROŠKA ŠPORTNA BOLEZEN? Tisti, ki so nekaj let napredovali v svoji športni panogi in so prišli do situacije, ko morajo svoj dober ali celo vodilni položaj braniti, se jim je spremenil položaj in s tem tudi razmišljanje. Če so bili prej lovci, ki so lovili plen (premagovali starejše, boljše ipd), so se v tej situaciji spremenili v plen. Vsi ga napadajo in on mora braniti svoj položaj – mora zmagati. Vsak dober trener zna prepoznati takšno situacijo in mora biti potrpežljiv s tekmovalcem in ga spet počasi pripeljati v situacijo, da bo postal lovec. Pritiski zagotovo ne bodo pozitivno delovali v nadaljnem razvoju tekmovalčeve kariere. Tudi prihološki trening pripomore k izboljšanju stanja OTROŠKE ŠPORTNE BOLEZENI.

Ali se določeni tekmovalci rodijo kot zmagovalci? Moja trditev je, da ZAGOTOVO NE!!! Tako kot imajo eni boljše fizične preddispozicije, imajo nekateri tekmovalci boljše psihične preddispozicije in so v štartu boljši realizatorji (ali zmagovalci) kot drugi. Ko pa se soočijo s sebi enakimi pa se lahko pokažejo pomankljivosti, ki jih je potrebno popraviti v preteklosti.

Atletika oziroma tek mi je dal novo identiteto. Postal sem bolj samozavesten in imel sem občutek, da me treniranje izpopolnjuje v celoti. Čeprav sem se v večji meri odrekal življenju, ki so ga takrat imel ostali najstniki pa lahko zagotovo zatrdim, da mi ni žal nobenega pretečenega kilometra. Bil sem zelo vztrajen pri svojem treniranju in trening mi je pomenil vse. Pri treniranju sem spoznal mnogo odličnih sotekmovalcev, s katerimi sem delil sobo na pripravah, stezo na tekmovanjih in skupaj priživljal treninge ter prosti čas.

Moja tekmovalna kariera se ni odvijala ravno tako, kot sem si predstavljal in želel zato sem po nekaj sezonah zamenjal trenerja. Pričel sem trenirati pri Mariu Mohoroviču in sem bil izjemno zadovoljen. Žal pa se je po enem letu odločil, da bo prenehal s treningi in sem bil ponovno primoran v menjavo. Trenirati me je začel Janez Penca. Čeprav je imel odličen sistem treninga in najnovejše informacije o treniranju pa mi njegov sistem treninga nikakor ni odgovarjal. Tako sem se že 1988 pri mojih 17 letih odločil, da se bom treniral kar sam.

Odločitev pa je padla čisto po spletu okoliščin. Bil sem zelo razočaran po tekmovanju in sem iz čiste jeze začel delati krose po 20km. Prvo sem naredil v soboto, naslednjo v nedeljo sem imel malo težke noge, v ponedeljek je bilo tudi čuden občutek, v torek pa sem se počutil zelo dobro. Hitrost tekov je bila med 4’30’’ in 4’15’’ v povprečju. Čez 4 dni sem imel takratno republiško prvenstvo v teku na 1500m zapreke in osvojil sem bronasto medaljo z osebnim rekordom 4’35’’01. Čeprav sem imel kar nekaj težav z oviro na 300 metrih sem popravil osebni rekord za več kot 15’’. Takrat sem začel razmišljati, zakaj sem tekel tako dobro pa v celem tednu nisem naredil niti enega hitrega treninga??? Naredil pa sem več kot 110km aerobnega teka. Takrat sem se odločil, da se začnem trenirati sam. V jeseni 1988 sem še začel izvajati krožek atletike v Osnovni šoli Bršljin. V eni izmed skupin je takrat bil tudi sedanji olimpijec Primož Kobe. Tako sem se odločil, da bom postal trener atletike. Leta 1989 sem moral odslužiti vojaški rok zato sem dejavnosti moral prekiniti in jih nadaljeval v jeseni 1990. Leta 1992 sem se vpisal na atletski tečaj na Fakulteti za šport, ki sem ga uspečno končal v juniju 1993 in pridobil licenco atletskega trenerja.

Moja trenerska pot ni bila posuta z rožicami saj sem zaradi moje mladostne zagnanosti in mojih drugačnih pogledov na treniranje imel veliko sovražnikov. Kljub odličnim rezultatom (Aleš Tomič, je leta 1996 osvojil 16.mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu) me Atletski klub Novo mesto leto kasneje ni potrdil za klubskega trenerja.

Tako sem s svojimi istomišljeniki ustanovil nov klub Tekaški klub Portovald, kjer smo skrbeli za razvoj teka na dolenjskem. Leta 1998 so prestopili vsi moji tekmovalci iz bivšega kluba in začelo se je izjemno obdobje tekaških uspehov z dvema izjemnima uspehoma in sicer evropski prvaki v štafetnem teku 4x 1500m leta 2000 v Parizu in državni rekord Aleša Tomiča leta 2002 na 1500m – 3’39’’29. Klub je deloval do leta 2009, ko smo vsi skupaj zgubili motivacijo in sem se umaknil iz atletike.

Aktivno sem se vrnil v jeseni leta 2017, ko sem od Aleša Lindiča prevzel skupino tekačev na srednje in dolge proge. V tem času (do avgusta 2022) smo osvojili skoraj 100 medalj na državnih prvenstvih, osvojili veliko naslovov državnega prvaka, veliko nastopov za državno reprezentanco in tudi državni rekord v teku na 3000m v dvorani v kategoriji U16. Letos je Lovro Šimec tudi izpolnil normo za Evropsko prvenstvo za kategorijo U18.

Tako pod mojim vodstvom nastaja novi val tekačev, ki bodo v naslednjih letih krojili sam vrh slovenskga teka. Lovro Šimec, Tjaž Bartolj Djaip, Nina Pečnik, Rok Rudman, Mina Macedoni, Matjaž Pregrat in Jošt Žnidaršič zmagujejo na Prvenstvih Slovenije v svoji kategoriji in se počasi bližajo tudi mednarodnih normam za Evropska, Svetovna in Študentska prvenstva. Prepričan sem, da bodo kmalu nasledili Aleša Tomiča, ki ima državni rekord na 1500m v lasti že skoraj 20 let.

Delite stran borut-retelj.reb.si - DOMOV na socialnem omrežju

Družabna omrežja ki nam omogočajo, da objavljamo podatke o strani borut-retelj.reb.si - DOMOV, in s tem sporočamo drugim, kaj borut-retelj.reb.si ponuja.. Povezovanje z ljudmi, ki nam sledijo in nas spremljajo na socialnih omrežjih na omogoča, da z njimi gradimo poseben odnos. Predvsem pri objavljanju in deljenju vsebine ali objav.


DOMOV - Borut Retelj - Trener za teka na srednje in dolge proge.

borut-retelj.reb.si

borut-retelj.reb.si uporablja piškotke za zagotavljanje spletne storitve, analizo uporabe, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Zaprite okno in se z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Sprejemam