Borut Retelj - TEK

Atletika oziroma tek mi je dal novo identiteto. Postal sem bolj samozavesten in imel sem občutek, da me treniranje izpopolnjuje v celoti. Čeprav sem se v večji meri odrekal življenju, ki so ga takrat imel ostali najstniki pa lahko zagotovo zatrdim, da mi ni žal nobenega pretečenega kilometra. Bil sem zelo vztrajen pri svojem treniranju in trening mi je pomenil vse. Pri treniranju sem spoznal mnogo odličnih sotekmovalcev, s katerimi sem delil sobo na pripravah, stezo na tekmovanjih in skupaj priživljal treninge ter prosti čas.

Moja tekmovalna kariera se ni odvijala ravno tako, kot sem si predstavljal in želel zato sem po nekaj sezonah zamenjal trenerja. Pričel sem trenirati pri Mariu Mohoroviču in sem bil izjemno zadovoljen. Žal pa se je po enem letu odločil, da bo prenehal s treningi in sem bil ponovno primoran v menjavo. Trenirati me je začel Janez Penca. Čeprav je imel odličen sistem treninga in najnovejše informacije o treniranju pa mi njegov sistem treninga nikakor ni odgovarjal. Tako sem se že 1988 pri mojih 17 letih odločil, da se bom treniral kar sam.

Odločitev pa je padla čisto po spletu okoliščin. Bil sem zelo razočaran po tekmovanju in sem iz čiste jeze začel delati krose po 20km. Prvo sem naredil v soboto, naslednjo v nedeljo sem imel malo težke noge, v ponedeljek je bilo tudi čuden občutek, v torek pa sem se počutil zelo dobro. Hitrost tekov je bila med 4’30’’ in 4’15’’ v povprečju.

V jeseni 1988 sem še začel izvajati krožek atletike v Osnovni šoli Bršljin. V eni izmed skupin je takrat bil tudi sedanji olimpijec Primož Kobe. Tako sem se odločil, da bom postal trener atletike. Leta 1989 sem moral odslužiti vojaški rok zato sem dejavnosti moral prekiniti in jih nadaljeval v jeseni 1990. Leta 1992 sem se vpisal na atletski tečaj na Fakulteti za šport, ki sem ga uspešno končal v juniju 1993 in pridobil licenco atletskega trenerja.

Moja trenerska pot ni bila posuta z rožicami saj sem zaradi moje mladostne zagnanosti in mojih drugačnih pogledov na treniranje imel veliko sovražnikov.

Kljub odličnim rezultatom (Aleš Tomič, je leta 1996 osvojil 16.mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu) me Atletski klub Novo mesto leto kasneje ni potrdil za klubskega trenerja.

Tako sem s svojimi istomišljeniki ustanovil nov klub Tekaški klub Portovald, kjer smo skrbeli za razvoj teka na dolenjskem. Leta 1998 so prestopili vsi moji tekmovalci iz bivšega kluba in začelo se je izjemno obdobje tekaških uspehov z dvema izjemnima uspehoma in sicer evropski prvaki v štafetnem teku 4x 1500m leta 2000 v Parizu in državni rekord Aleša Tomiča leta 2002 na 1500m – 3’39’’29. Klub je deloval do leta 2009, ko smo vsi skupaj zgubili motivacijo in sem se umaknil iz atletike.

Y sem se vrnil v jeseni leta 2017, ko sem od Aleša Lindiča prevzel skupino tekačev na srednje in dolge proge. V tem času (do avgusta 2022) smo osvojili skoraj 100 medalj na državnih prvenstvih, osvojili veliko naslovov državnega prvaka, veliko nastopov za državno reprezentanco in tudi državni rekord v teku na 3000m v dvorani v kategoriji U16. Letos je Lovro Šimec tudi izpolnil normo za Evropsko prvenstvo za kategorijo U18.

Tako pod mojim vodstvom nastaja novi val tekačev, ki bodo v naslednjih letih krojili sam vrh slovenskga teka. Lovro Šimec, Tjaž Bartolj Djaip, Nina Pečnik, Rok Rudman, Mina Macedoni, Matjaž Pregrat in Jošt Žnidaršič zmagujejo na Prvenstvih Slovenije v svoji kategoriji in se počasi bližajo tudi mednarodnih normam za Evropska, Svetovna in Študentska prvenstva. Prepričan sem, da bodo kmalu nasledili Aleša Tomiča, ki ima državni rekord na 1500m v lasti že skoraj 20 let.